Mai-do!

lokalni mestni pozdrav sz dezele, kjer sonce zgodaj gori gre in zgodaj doli gre pa noben ne joka alpa tarna zaradi tega. Prispela pred par dnevi v Osako na man-made island – Kansai international airport. Letela z Rima, dva dni po grande finalu in ze na letaliscu si lahko prepoznal dve populaciji: navijace Barcelone v majckah in moje sopotnike sz maskami na obrazu. Na avionu dobis se formular, kjer potrdis, da nisi imel vrocine v desetih dneh…khm…in se zacne…

prijaznost, nasmeski, vprasanja, ce govoris japanese, ogled soping centra, ker je to seveda vedno najprej kar mi pade na pamet, ko nekam pridem;) moj kontakt-fantina ima rad italjansko modo in ce je ze soping center blizu letalisca… in ze prvi vecer welcome party sz strani 15 studentov v restavraciji in evo, ze delanje planov za moje bivanje tle!!! spoznavanje sz vsakim, poznavanje Slovenije in slovenskega jezika, fotografiranje (tokrat sm jest japonka) in prvi stik sz japonsko druzino ter hiso, kjer bom zivela. imam super familijo. starsa sta me ze peljala na sight seeing po mestu. vsi razumejo anglesko (aja, medicinci itak vsi govorijo anglesko), jest malo manj japonsko, ma se vse zmenimo. moram priznat, da se prou trudim, da nisem preglasna, prevec vesela,vljudna sm pa stokrat vec, kot bi lahko bla. se ze ucim njihovih navad, npr. neprimerno je, ce si brises nos v javnosti, ma da naglas pijes juho in cuzas nudle, to je kul. prou popestri dan, ko uganjujes, kaj ni nespostljivo…no, se mi je pa ze zgodilo, da sm v sebi zavijala sz ocmi, ko so ene tujke ble ful vsiljive in so jih se oni  pogledali (mimogrede, na vlaku se ne gleda ljudi-mogoce sm sam jest to opazla, ma vsi gledajo mimo alpa skozi tebe, razen, ce jih kaj vprasas in to mi lahko verjamete, ker se mi prvic v zivljenju dogaja, da lahko vidim na drugo stran vlaka, tudi ce je velika guzva, ker sem VELIKA-no, vsaj za ksn cm!!!)

so pa res zelo zelo zelo prijazni; zmerej, ko pridem na faks, me pridejo pogledat; ce se najdemo na hodniku, se kr naenkrat gruca ljudi nardi okoli mene, mi posiljajo sporocilca sz smajliji in srcki v laboratorij in mi sporocajo, kam gremo po koncu faksa oz. v prihodnjih dneh. enkrat sladoled, akvarij, ikebana razstava, festival (mi hocejo pokazat farmo, ma bom probala vljudno izborit festival-c’mooon, ne spet krave;)), karaoke, zur, Kyoto s precudovitimi templji, Kobe z obalo… pa v knjiznici se mi zmerej kdo pridruzi, mi razlaga stvari…in so mi ze dali ime.

o hrani in caju vec kdaj drugic-sej veste, da si gurmanstvo zasluzi posebno poglavje… pa se o japonski hisi in njeni banji, trgovinah, templjih, japonscini, imenih, razmerju 3:1 vprid studentom medicine in ne studentkam… moj telefoncic tle ne dela-sm si mogla se budilko kupit. bom pa vesela vasih komentarjev, mejlov.  v laboratoriju sm vecinoma za racunalnikom in lahko delam, kar hocem, so mi pa nalozili polurno predstavitev Slovenije, medicine, sebe… Imajo sobotne seminarje in kr med delovnim casom motiti ni kul, namesto sobotnega spanja, delce:)

pa mal potrpte za fotke. moram se zmozgat, kako deluje to darilo:)

uzivajte in ce vas zanima, kako vreme imamo 7 ur pred vami, pa kr vprasejte:)

marchan